Prosto

Danes nismo imeli faksa, zato smo lahko malce dlje poležali (vsaj nekateri). Budilka je zbudila mene in Mitjo, lastnika pa ne! Kmalu se je kuhalo na veliko od bolonjske omake (na zalogo) do riža v ciganskem golažu. Okusno! Po kosilu je že pozvonila čistilka, zato smo se selili iz ene sobe v drugo.

Popoldne smo se odpravili proti centru, kjer bi uredili še zadnje popravke na metroju. Odstranili smo eno cono in tako privarčevali za nekaj evrov (v skupnem seštevku pride za lepo število portovcev). Po poti do metroja sem zagledal še novega Leona ST. Končno sem ga videl še v živo, upam pa, da ga kmalu zapeljem na testno vožnjo. :)

Ponovno smo naredili kar lep krog po Portu. Tokrat smo vse prehodili in nismo uporabili metroja. Posneli smo tudi reklamo za ploščice (Kokšarov style). Tukaj lahko na vsakem koraku vidiš fasadne ploščice, značilnost Portugalske.

Za večerjo smo si tokrat privoščili prave Francesinhne. Sprva res ne izgleda nič kaj posebnega, vendar si na koncu sit. To je prava kalorijska bomba. Meso, sir, meso, meso in še enkrat meso, aja pa še nekaj kruha in pikantna omaka. :) Ozračje v gostilni je bilo napeto, ker je ravno takrat potekala tekma med FC Porto in Eintracht Frankfurt (3:3). To je to.

V trgovini smo zasledili podobno zadevo kot je bila lani v Sloveniji s Coca-Colo. Tukaj to počnejo z Nutello. :)

Faks

V nedeljo in ponedeljek ni bilo nič kaj posebnega, razen tega, da smo zraven našega stanovanja končno odkrili parkec namenjen rekreaciji. Ni ravno velik, se pa zato najdejo različni vzponi, stopničke in tudi nekatere fitnes naprave. Miha in Mitja sta si zvečer ogledala še spektakel proti četrtouvrščeni ekipi portugalske lige (Estoril). FC Porto je na domačem terenu dosegel, kar mu ni "uspelo" že šest let. Izgubili so z 1:0. Zasledila sta tudi KFC, ki pa je zaenkrat še skrit očem javnosti (brez navigatorja sta očitno izgubljena).  Ponedeljek je bil namenjen nakupovanju zalog hrane. Kar konkretne količine.

Torek je bil prvi dan, ko smo se lahko končno dogovorili s profesorji glede naših obveznostih. Že pri prvem profesorju smo doživeli izredno hladen tuš. Predavanja za nas niso obvezna, bi pa morali namesto tega narediti projektno nalogo z obsegom 40 strani, vsak! To je že obseg diplomske naloge. Je pa predmet isti kot smo ga že opravili na našem faksu v Sloveniji (transnacionalna kriminaliteta oziroma Crime, security and prevention). Vsi imamo sicer ta predmet le kot rezervo (za vsak slučaj smo izbrali enega več), vendar se ga bomo najverjetneje znebili. Naslednji predmet ima samo Miha in sicer Conflict resolution technique. Tukaj bo moral Miha opraviti izpit v angleščini in krajšo seminarsko nalogo. Dokaj sprejemljivo, ne pa 40 strani seminarske! Sprva je profesor mislil, da bi predaval angleško in portugalsko, vendar se mu to ni izšlo. Na tem predavanju sva ostala tudi z Mitjo, ker naju je zanimalo kako to poteka, profesorju pa ni bilo ravno jasno zakaj bi pa midva ostala, če tega nimava. :) Med predavanji smo si privoščili še kosilo v kantini na faksu, kjer pa res nikoli ne razočarajo. Sladice so izjemne! :)

Včeraj smo imeli vsi dva predmeta (vsi isto) in sicer Scientific police and criminal investigation technique in Forensic psychology/psychoptahology. Pri prvem predmetu je bil nasmejan starejši možakar, ki nas je razveselil s seminarsko nalogo v obsegu 15 do 20 strani in 10 minutno predstavitvijo pred razredom (skupaj s Seniorjem), Miha pa bo zaradi daljšega bivanja moral to narediti sam. Vseeno bolje kot prvi dan. Profesor je tak dobrovoljček in se je samo nasmejal ko smo rekli da ne znamo portugalsko in tako predavanja niso bila obvezna. Seveda nas je vseeno povabil, da lahko ostanemo na predavanju, vendar bi bilo to nesmiselno. :)

Pri naslednjem predmetu smo končno naleteli na profesorico, ki je bila prav tako izredno prijazna in nasmejana. Pri njej bomo imeli dva izpita in še predstavitev psihološke motnje. Gradivo za izpit bomo imeli v angleščini, tip izpita pa bo kot pri nas v Sloveniji (za obkroževat).

Zvečer sem po dolgem času igral badminton, kjer so mi že ponudili treninge v treh klubih in še neko tekmovanje v marcu. Ampak lepo počasi. Bilo je seveda odlično. Domačini so bili prijazni in pripravljeni na igro. Na koncu sem se pomeril še s trenerjem in ga ugnal za dve točki. :) Miha in Mitja sta v tistem času uredila še zadeve v Optimusu glede naročnine za mobitel in za zaključek dneva še izvrstne palačinke z marmelado, evrokremom ter arašidovim maslom.

Obala

Sobota je bila rezervirana za pohod na plažo in kasneje še skupinska večerja z ostalimi člani ESN. Avtobus, ki pelje na plažo, imamo direktno pred stanovanjem. Enostavno ja.

Bil je res lep sončen in topel dan. Brez vetra seveda ni šlo. Posledično so bili veliki tudi valovi, na trenutke celo malce zastrašujoči. Pred stopnicami za na plažo je bil sicer napeljan trak od policije, ampak se je že bolj vlekel po tleh, zato smo vseeno šli bližje obali in valovom. Pomisleki o nevarnosti so bili odveč, saj smo po novem študenti kriminologije. Mi smo soočeni s tem vsak dan, mar ne? Med nabiranjem školjk oz. trofej me je presenetil val in mi zalil čevlje in hlače. Ja očitno se bo to zgodilo vsem. Zdaj je na vrsti še Mitja!

Pred našim prihodom je tukaj divjalo neurje, ki je pustilo posledice po celotni plaži (od raznih smeti, vej do podrtega bara). Očitno je narava pokazala kar hude zobe.

Ob obali so nas presenetili tudi parkirani avtomobili, kjer so nekateri v njih spali, brali knjige in revije, kvačkali ali pa se samo sproščali. Očitno imajo vsi hladna stanovanja in se potem martinčakajo na obali. Res zanimiv prizor. 

Ogledali smo si tudi znameniti paviljon, ki na žalost ni bil ravno sapo jemajoč, je pa vseeno lep. Ob obali smo si privoščili pijačo in uživali v lepem razgledu. Precej pomirjajoče. Če bi živeli ob obali (Matosinhos), bi bili na plaži vsak dan.

Sledil je povratek proti stanovanju, manjši prigrizek in nato Welcome dinner z ESN. Zbralo se nas je kar lepo število Erasmus študentov, vendar je bilo vse tako glasno, da smo se komaj pogovarjali. Slišal si samo soseda in to je bilo to. Zbirali smo lahko med mesnim in ribjim menijem. Slovenci smo zbrali kar ribjega, če smo že v Portu. Izbira je bila pravilna. Bila je kakor mešanica pire krompirja in koščkov rib. Sam nisem ravno pristaš rib, vendar me je ta jed navdušila. Poleg tega so nam ponudili še sangrijo, neomejeno. Po večerji smo se še malo sprehodili po Portu in dan je bil zaključen.

Precej normalno

Petek je minil v precej mirnem ritmu. Popoldne smo se skupaj s Poljakom odpravili proti pisarni ESN, tokrat uspešno. Kmalu za nami se je že naredila kar velika gužva. Bog ne daj, da bi v času gneče samo kam ven skočil iz pisarne npr. na bankomat (npr. Mitja), ker ob povratku nazaj takoj čutiš neskončno število grdih, ubijajočih pogledov na vratu, ki sami po sebi pravijo: "Kaj za vraga se pa ti greš, da tako prehitevaš vrsto?!" Kakor koli, v ESN pisarni smo podali naše podatke in fotografijo, ki smo jo naredili tukaj v Portu v eni zakotni trgovinici. Z ESN kartico lahko zakupiš določene dogodke in aktivnosti, nekateri pa so zastonj. Vsi smo se odločili za spoznavno večerjo in surfanje (Mitja in Miha še za nogometno tekmo).

Sledil je ogled mesta in različnih znamenitosti. Aja, skoraj vsak dan prehodimo kar lepo število kilometrov. Tokrat je bila zagotovo najbolj pomembna katedrala. Ker je bila dan prej nogometna tekma med FC Porto in Eintrachtom, je bilo v Portu še polno nemških navijačev. Kako vemo, da so bili navijači? Enostavno, pač ne spadajo v okolico in se ne pomešajo z množico. Nekako tako, kot mi, ko odpremo usta in začnemo govoriti po naše. Zaradi velikega števila navijačev, ki so bili v mnogih primerih pijani, glasni in so prepevali, smo naš sprehod prilagodili zvokom dretja, ki smo se jim poskušali čim bolj oddaljiti in narediti ovinek! :) Prav tako je bilo pri katedrali Se do Porto. Več o njej si lahko preberete na sliki.

Porto je mesto, ki te preseneti na vsakem koraku. Kamor koli stopiš je vedno nekaj zanimivega za dokumentirati. Presenetili so nas tudi domačini in hkrati policisti, ki se pri pešcih ne ozirajo pri rdeči luči na semaforju. Če je cesta prazna se očitno lahko hodi. To je še dodaten pokazatelj, da je vse bolj na easy. Ob prometnih konicah tudi vozniki niso nestrpni, ampak lepo počakajo na pešca, da prečka cesto. Marsikdo bi se lahko od njih kaj naučil, vendar ne o stilu vožnje. To pa ne.

Ob povratku v stanovanje nas je presenetila še mavrica. Vreme v Portu je po principu dež, sonce, dež, sonce... Značilne so 15 minutne plohe, pred katerimi se meščani zatečejo kar v trgovine, metro ali pa na železniško postajo. Tam pa dnevna prodajalka kostanja izkoristi priložnost in začne z glasnim vpitjem prodajati dežnike. Hja, izkoristi poslovno priložnost, kajne? Težko vidiš nebo brez oblačka.

Če je kakšna fotografija malce zamaknjena oz. kriva se ne jezite, ker je mesto izredno razgibano. Ravno v tem je čar. :)

Dan D

Nastopil je uradni spoznavni dan novih in starih Erasmus študentov. Zbrali smo se v eni večjih in luksuznih predavalnic na fakulteti (auditorium), kjer so imeli rektor, dekan in predsednica izmenjav pozdravne nagovore. Eden v portugalščini, drugi v polomljeni angleščini in malo mešano. Dekan je od vsake Erasmus države povedal nekaj besed, zataknilo pa se mu je ravno pri Sloveniji. Očitno ne ve NIČ o njej, razen tega, da je bila to bivša Jugoslavija. Aja, vedel je tudi za Tita in to je bilo vse! Potem je sanjaril o tem, kako se je on boril v Afriki proti Sovjetski zvezi. Predstavili so nam še različne aktivnosti v sklopu tega projekta (nič o področju kriminologije). ISMAI je očitno bolj usmerjen na športno in turistično področje. Svoj program so predstavili tudi predstavniki ESN (Erasmus student network), kjer imamo študenti različne ugodnosti.

Na vrsto je prišel ekspres ogled faksa, skupinsko fotografiranje v modrih puloverjih in še kosilo. Po "siesti" smo se z avtobusom (fakulteta ima dva svoja avtobusa) odpeljali v stari del mesta na ogled vinske kleti in degustacije portovca (na kratko je to mešanica vina in brandyja). Prepovedano je omeniti, da je portovec britanski. Imajo pa kar lepo število kleti.

Po degustaciji smo poizkušali urediti zadeve na ESN, ampak je bila gužva, kot bi bilo zastonj. Zato smo se raje vrnili do stanovanja, skuhalo večerjo in se pripravili na spoznavni žur, ki je trajal pozno v jutro. Dovolj o tem. :)

Naslednji dan smo morali že urediti predmetnik in si izbrati skupine. Vsa predavanja so v portugalščini, zato naj bi se glede obveznosti zmenili direktno s profesorji. Z njimi se dobimo naslednji teden. Na faksu smo se zamudili več kot tri ure, ker je koordinator več časa posvetil Poljakinjam. Končno smo odšli do stanovanja na zaslužen počitek. Naslednje dni je bilo vreme precej  angleško (dež, sonce, dež, sonce).

Povezovalec

Najbrž eden najbolj šokantnih dni do tega trenutka. Prihod na faks, ki je v polnem zagonu in parkirišče, kjer so bili parkirani bmwji, mercedesi, audiji, porsche in ostali "low-budget" avti. Ja, tu imajo parkirišče tudi posebaj za študente! Sledilo je srečanje z našim koordinatorjem, kjer smo prejeli kar precej sočnih opazk. Kje smo mi retardiranci, zakaj postavljamo toliko vprašanj in stupidos. Šok! Potem smo izvedeli, da smo Slovenci in Poljaki baje najbolj nesposobni študenti oz. nekaj v to smer. Pritisk nam je naraščal, ampak kaj pa bomo. Tudi okrog imen je imel veliko za povedat. Miha oziroma Mia je žensko ime in baje so bili njegovi starši pijani pri izbiri imena (vsaj takega mnenja je bil koordinator). Nato smo obrazložili, da je to Michael in kmalu je bil slovenski Michael Jackson. Potem mu ni bilo jasno, zakaj sva z Mitjo prišla le za 3 mesece in zakaj smo imeli toliko vprašanj o študiju, ker ali smo res prišli sem študirati. Pisanje diplome za njega ni dovolj dober razlog. Skratka,  za njega ni nič dobro.  Potem je naju z Mitjo vprašal, če se bova poročila in podobne cvetke. Bilo je tudi nekaj sočnih besed na račun našega koordinatorja v Sloveniji, vendar več o tem čisto na zadnji dan. :)

Končno nam je podpisal dokumente, ki smo jih morali poslati na matično univerzo. Prejeli smo tudi potrdilo o vpisu, sim kartico in še neko knjižico. Sim kartico podari gostujočim študentom eden od mobilnih operaterjev, ampak naš koordinator je imel velike probleme nam jo izročiti, kot da mu je prirasla k srcu ali nekaj. Po tem smo odšli na pošto, kjer smo se s portugalsko/angleško slikanico (slovar) zmenili za priporočeno pismo. Pestro ni kaj.

Metro ja. :) Na glavni metro postaji smo si uredili mesečne vozovnice. Izredno dolgotrajen postopek. Aja prejšnje kartice nam je blokiralo, ker smo prevozili eno cono več, kot je dovoljeno. Če te dobijo kazen znaša 200€. Mitja na faksu ni prejel potrdila o subvencionirani vozovnici, ker je samo za študente pod 23 letom. Od tukaj se je rodil Senior Mitjaaaa. Na metro postaji je bila izjemno prijazna gospodična, ki je obrazložila, da bo tudi Mitja imel isto ceno. Nato nam je narisala še katere cone lahko uporabljamo. Oblika narisanega je izjemno spominjala na.... To je najprej opazil Miha in nama povedal v slovenščini. Midva v smeh, kmalu pa se oglasi gospodična in reče, da to je pa tudi ona razumela. Ja ni kaj, smešno. :) Nekatere stvari so pač mednarodno razumljive, kljub veliki razliki v jezikih. Potem še nekaj debate in tako je Miha prejel še dodaten vzdevek, funny guy. Mesečne vozovnice so bile urejene, nato pa smo vprašali še kaj je narobe z našimi dnevnimi vozovnicami. Opazila je, da smo naredili veliko napako in nato je sledil 10 minuten telefonski pogovor, po katerem nam je ponovno uredila  dnevne vozovnice, ki so veljale še dan dlje. Dobili smo zastonj vožnjo za en dan! Lepo je biti turist! Bila je res izjemno prijazna.

Končno se nas je rešila in tako smo lahko odšli do stanovanja ter še po nakupih v bližnji Lidl.

Odkrivanje

Naslednji dan smo si uredili metro/bus kartice in dobroimetje. Porto oziroma celotno območje je razdeljeno na več con. Izredno zanimiv sistem, ki smo ga obvladali šele par dni pozneje. Odločili smo se, da si bomo ogledali našo pot do faksa ter samo okolje. Aja, to je zasebna univerza, zato je primerjava z našim faksom v Sloveniji povsem nesprejemljiva. Sporazumevanje z varnostnikom se ni obneslo, zato se je odločil, da nas vseeno spusti na območje.

Največ smeha je definitivno požela opercija Ocean. Povsem samozavestno smo sledili karti in izstopili na predvideni postaji, kjer pa se nismo odločili za tradicionalno pot z metrojem ampak smo odšli peš in privarčevali na denarju (povsem nesmiselna odločitev). S knjižico smo izmerili razdaljo na karti (Mitja) in ocenili, da bi to zneslo dobre pol ure (Primož).  :) Na koncu je čas "pohoda" narasel na uro in pol ter vključil slepe ulice, ulice po sumljivi četrti, dretje/prepir iz stanovanja, nakup tetrapak sokov, hojo po smetišču in še kaj. Na koncu pa seveda zaslužena obala in lepo vreme za fotkanje.

Presenetilo nas je valovanje ocena in tako je član odprave (Miha) odšel s poplavjenimi supergami ter vlažnimi nogavicami. Opozorila z najine strani žal ni bilo.

Po tistem smo obiskali bližjo surf šolo, kjer je bilo znanje angleščine ponovno "izjemno" ampak jim ne gre zameriti. Zaenkrat je itak še malce hladno in malce nevarno za začetnike.  Kasneje smo si privoščili zasluženo kosilo, kjer sva bila z Ježovnikom razočarana nad pico in njeno debelino testa, ma kaj testo, čips s šunko in sirom! Kolega Volk si je privoščil testenine z gamberi. Pametna odločitev. Po kosilu je sledil ogled obmorske utrdbe. Žal so bile skoraj ves čas oči domačinov uprte v nas. Najbrž zaradi naglasa oziroma jezika, ampak sta se Miha in Mitja odločila, da je to zaradi moje "neopazne" rumene jakne. Super! Upali smo še na fotošuting ob valovih ampak je načrte preprečila obalna straža, ki niso bili najbolj veseli nad našimi nameni. Končno enkrat, da pride prav, da še ne razumemo portugalsko.

Tudi pri sprehodu skozi največji park Portu ni bilo nič drugače s pogledi in obračanji za nami. Pa kaj! Seveda ni šlo brez pripetljajev. Odšli smo na javni WC, kjer se ta po vsaki uporabi očisti in dezinfecira. Dezinfecira se pa tako, da se po izstopu prižge rumena luč in se iz WC-ja zaslišijo čudni zvoki in izplakovanje. Ideja je padla, da gremo drugič na WC s kopalkami in GoPro kamero. ;) Aja, tak tuš bi kmalo doživel Miha, ker je uporabnica pred njim vrata zataknila s torbico in bi se dezinfeciranje vklopilo ravno, ko bi vstopil Miha.

Priča smo bili tudi ameriškemu nogometu, odbojki, nogometu in drugim aktivnostim. Park je res velik in čudovit. Sledil je povratek proti metro postaji in nato še do stanovanja. Dan smo zaključili s pravo pico in kozarčkom portovca. :)

Nastanitev

Dva žabarja in Idrijčan. Zanimiva štorija ampak vedno zabavna in polna smeha. Dva sva v Porto priletela že ob poldne, kjer naju je pričakal landlord. Po izjemno ekstremni vožnji (avto očitno nima "dodatne" opreme smernikov, kar je sicer značilno tudi za Slovenijo) in brezglavi menjavi voznih pasov smo prispeli do našega stanovanja. Naš voznik je skoraj zgrešil izvoz, ampak pri njih je itak vse na easy. Vse lepo in prav, celo luksus ampak kaj, ko ne poznajo gretja. Grejemo se s kaloriferji in klimatsko napravo.

Sledilo je nakupovanje v lokalnem supermarketu. Hja, lepo je, ko ne poznaš izdelkov in na mleku ne piše nič glede maščobe, ne najdeš prave smetane in se v trgovini zamudiš za celo uro. Medtem pa te ostali debelo gledajo zakaj toliko smeha in skakanja okrog polic. Tuji izdelki so pri njih za skoraj 50% dražji od naših (npr. nutella, barilla,...). Aja, seveda smo se zadovoljili z lokalnimi, ki so prav tako OK.

Kasneje se nam je pridružil še treji član treh mušektirjev in tako smo končno okrog 8 ure zvečer imeli večerjo (zadnji obrok je bil na letalu okrog 11.00h). Palačinke so bile naravnost fantastične. Aja, glede naših vzdevkov pa lepo počasi (za nekatere je že precej jasno). :)