Dva žabarja in Idrijčan. Zanimiva štorija ampak vedno zabavna in polna smeha. Dva sva v Porto priletela že ob poldne, kjer naju je pričakal landlord. Po izjemno ekstremni vožnji (avto očitno nima "dodatne" opreme smernikov, kar je sicer značilno tudi za Slovenijo) in brezglavi menjavi voznih pasov smo prispeli do našega stanovanja. Naš voznik je skoraj zgrešil izvoz, ampak pri njih je itak vse na easy. Vse lepo in prav, celo luksus ampak kaj, ko ne poznajo gretja. Grejemo se s kaloriferji in klimatsko napravo.
Sledilo je nakupovanje v lokalnem supermarketu. Hja, lepo je, ko ne poznaš izdelkov in na mleku ne piše nič glede maščobe, ne najdeš prave smetane in se v trgovini zamudiš za celo uro. Medtem pa te ostali debelo gledajo zakaj toliko smeha in skakanja okrog polic. Tuji izdelki so pri njih za skoraj 50% dražji od naših (npr. nutella, barilla,...). Aja, seveda smo se zadovoljili z lokalnimi, ki so prav tako OK.
Kasneje se nam je pridružil še treji član treh mušektirjev in tako smo končno okrog 8 ure zvečer imeli večerjo (zadnji obrok je bil na letalu okrog 11.00h). Palačinke so bile naravnost fantastične. Aja, glede naših vzdevkov pa lepo počasi (za nekatere je že precej jasno). :)
No comments:
Post a Comment