Precej normalno

Petek je minil v precej mirnem ritmu. Popoldne smo se skupaj s Poljakom odpravili proti pisarni ESN, tokrat uspešno. Kmalu za nami se je že naredila kar velika gužva. Bog ne daj, da bi v času gneče samo kam ven skočil iz pisarne npr. na bankomat (npr. Mitja), ker ob povratku nazaj takoj čutiš neskončno število grdih, ubijajočih pogledov na vratu, ki sami po sebi pravijo: "Kaj za vraga se pa ti greš, da tako prehitevaš vrsto?!" Kakor koli, v ESN pisarni smo podali naše podatke in fotografijo, ki smo jo naredili tukaj v Portu v eni zakotni trgovinici. Z ESN kartico lahko zakupiš določene dogodke in aktivnosti, nekateri pa so zastonj. Vsi smo se odločili za spoznavno večerjo in surfanje (Mitja in Miha še za nogometno tekmo).

Sledil je ogled mesta in različnih znamenitosti. Aja, skoraj vsak dan prehodimo kar lepo število kilometrov. Tokrat je bila zagotovo najbolj pomembna katedrala. Ker je bila dan prej nogometna tekma med FC Porto in Eintrachtom, je bilo v Portu še polno nemških navijačev. Kako vemo, da so bili navijači? Enostavno, pač ne spadajo v okolico in se ne pomešajo z množico. Nekako tako, kot mi, ko odpremo usta in začnemo govoriti po naše. Zaradi velikega števila navijačev, ki so bili v mnogih primerih pijani, glasni in so prepevali, smo naš sprehod prilagodili zvokom dretja, ki smo se jim poskušali čim bolj oddaljiti in narediti ovinek! :) Prav tako je bilo pri katedrali Se do Porto. Več o njej si lahko preberete na sliki.

Porto je mesto, ki te preseneti na vsakem koraku. Kamor koli stopiš je vedno nekaj zanimivega za dokumentirati. Presenetili so nas tudi domačini in hkrati policisti, ki se pri pešcih ne ozirajo pri rdeči luči na semaforju. Če je cesta prazna se očitno lahko hodi. To je še dodaten pokazatelj, da je vse bolj na easy. Ob prometnih konicah tudi vozniki niso nestrpni, ampak lepo počakajo na pešca, da prečka cesto. Marsikdo bi se lahko od njih kaj naučil, vendar ne o stilu vožnje. To pa ne.

Ob povratku v stanovanje nas je presenetila še mavrica. Vreme v Portu je po principu dež, sonce, dež, sonce... Značilne so 15 minutne plohe, pred katerimi se meščani zatečejo kar v trgovine, metro ali pa na železniško postajo. Tam pa dnevna prodajalka kostanja izkoristi priložnost in začne z glasnim vpitjem prodajati dežnike. Hja, izkoristi poslovno priložnost, kajne? Težko vidiš nebo brez oblačka.

Če je kakšna fotografija malce zamaknjena oz. kriva se ne jezite, ker je mesto izredno razgibano. Ravno v tem je čar. :)